Mir in toplina, ki sem ju potrebovala

Ne vem, ali je bilo krivo sonce, nekaj mirnejših dni ali pa preprosto dejstvo, da smo končno zdravi — ampak ta teden sem prvič res začutila tisto pravo, toplo decembrsko vzdušje, ki sem si ga tako želela.

Za nami so bili dnevi, polni skrbi, viroz in občutka, da se vse dogaja prehitro. 
In potem se je nekaj premaknilo.
Obveznosti so se vsaj malo razporedile, mi pa smo si dovolili kratek oddih — dovolj, da smo lahko bili preprosto skupaj.

Okrasili smo tudi smrekico. Ne popolno, ampak po svoje. Z okraski, ki nosijo spomine, z otroškim navdušenjem in s tistimi lučkami, ki prostor v trenutku naredijo mehkejši.
Ko smo jih prvič prižgali, so otroci obstali pred drevescem in jaz sem vedela — to je to. Trenutek, ki sem ga čakala.

Danes so otroci odprli že 14. presenečenje na adventnem koledarju.
Majhen, skoraj neopazen trenutek — pa vendar dovolj velik, da te ustavi. 

Ja, december je že na polovici.

Ni vedno tak, kot si ga predstavljamo.

Ni vedno popoln, urejen ali brezhiben.

A včasih — ko si dovolimo ustaviti in opaziti drobne trenutke — postane točno tak, kot ga potrebujemo.

Lepo nedeljo vsem skupaj, 
TT